PRIMOŽ
PUGELJ

Osnovna forma, ki v zadnjih letih prepoznavno zaznamuje ustvarjalni opus kiparja Primoža Puglja, je stiliziran človeški obraz, predstavljen v obliki maske. Maske izdeluje v različnih velikostih, materialih in tehnikah (beton, železo, poliuretan, grafit), odvisno od vsebine dela. Predstavlja jih kot samostojna dela ali sklope, sestavljene iz več enot. Če želi narativnost nadgraditi, masko poriše s poslikavo ali grafično obdelavo.

Pugljeva umetnost predstavlja kontinuiteto odzivanja na dogajanja v sodobni družbi, zato njegovi projekti – razstave nosijo izrazito družbeno kritično noto. Umetnikovo ustvarjanje sledi misli o človeku, njegovi vpetosti tako v lokalni kot globalni svet, o potrošniški družbi in vsiljeni medijski realnosti. Kako je mogoče, da se je najvišji evropski duh novega veka in modernosti, ki se je skozi minula stoletja zrcalil v filozofiji, religiji, umetnosti in znanosti – kot bistvo biti – sprevrgel v današnjo brezdušnost – kot ne-bistvo biti – ter s tem v najvišjo nevarnost evropskega sveta in človeštva? Tako se v svojem delu »Nevarnost biti« sprašuje filozof Ivan Urbančič in prav ta misel lahko vznemirja opazovalca, ki se hote ali nehote zazre v Pugljeva nema, anonimna obličja. Slednja so tako lahko opomin na tisto zlagano, nepristno, zavestno bivanje današnjega globaliziranega človeka, po drugi strani pa nas te iste maske, umeščene v že mnogotere javne in zasebne prostore, navdušujejo. Navdušujejo s svojo kiparsko formo in prisotnostjo, ki pomirja in vznemirja ter vleče na plano neke prvinske občutke.