Fragmenti podobe

Igor Bravničar z umetniško prakso, ki temelji na bogatem akademskem znanju in zanj značilnem ustvarjalnem pristopu, že desetletja pomembno zaznamuje slovenski umetniški prostor.

Njegova platna so podlaga za raziskovanje filozofskih pojmov neskončnosti in meja. So iskanje univerzalnih izrazov subjektivnega doživljanja fizične pojavnosti ter odkrivanje načinov združevanja slikarskih in glasbenih elementov, bistvenih za njegov edinstveni likovni jezik.

Pomembno vlogo v njegovih delih igra dinamičen odnos med podlago in podobo. Lahko ga povežemo s prepletom slikarskega in glasbenega medija. Tako kot v glasbi, kjer so tišine enako pomembne kot zvok, so v Bravničarjevih delih podlage s svojo specifičnostjo in ločenostjo od podobe pravzaprav ključni elementi.

Če glasbo dojemamo kot časovno umetnost, organizirano v sekvencah, ki se odvijajo v nespremenljivem časovnem zaporedju znotraj določenega časovnega okvira, in slikarstvo kot prostorsko umetnost, ki presega časovne omejitve, vendar za ceno prikaza enega samega zornega kota in enega samega trenutka v času, lahko Bravničarjeva dela vidimo prav na sredi te prelomnice med poljema. Umetnik namreč v svoja platna vključuje tako različne trenutke v času kot tudi različne zorne kote in izkorišča potencial slikarskega medija, ki gledalcu omogoča, da umetniško delo v celoti opazuje kadarkoli in kolikor časa želi.

Prav omenjene vzporednice med likovnim in glasbenim ustvarjanjem dajejo novi razstavi Fragmenti podobe nekoliko kubističen pridih. Ta vtis nadgrajujejo tudi jasne linije s poenostavljenimi grafičnimi formami in dekonstrukcijo perspektive, ki zaznamujejo razstavljena dela različnih formatov, slikana v olju na juti in platnu. Gre za avtorjevo vrnitev k ustvarjalnim pristopom svojih zgodnejših obdobij, ki jih tokrat združuje s svojimi vodilnimi motivi morskih pokrajin in trepetajočih morskih gladin ter igro svetlobnih prelivanj z izbranimi barvnimi odtenki.

Razstavljena dela delujejo kot sinteza različnih dimenzij sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, v kateri se elementi resničnih in domišljijskih pokrajin stapljajo v kontemplativne likovne celote. Umetniška intervencija s tem razširja meje časovne percepcije in gledalca vabi k vstopu v notranji prostor umetnikove domišljije – v območje, kjer podoba ni več reprezentacija, temveč izraz svobodne, subjektivne vizualne misli.