VRNITEV

Igor Bravničar, slovenski akademski slikar in pianist, že več kot dve desetletji z deli, v katerih se prepletata glasbena in likovna umetnost, soustvarja slovenski umetniški prostor. Njegov ustvarjalni proces zaznamuje odkrivanje načinov prevajanja umetnosti, ki jo v abstraktni obliki doživlja v glasbi in mu predstavlja primarni študij, v vizualni svet platna in čopiča, kjer se ukvarja z raziskovanjem filozofskih pojmov in izražanjem lastnega doživljanja fizične pojavnosti. Pri tem pomembno vlogo odigrajo pojmi neskončnosti, meja in horizontov ter prehodov med njimi, ki kreirajo prostore skrivnosti in brezmejnosti valovanja ponavljajočih se barvnih ritmov, svetlo-temnih prehodov in tonske mehkobe.

Njegova dela s konceptualno strukturiranostjo, ki izvira iz narave glasbene kompozicije, definirajo neomejeno svobodo prazne podlage, ki tako postane uravnovešen prostor za razmislek in notranje impresije umetnikovega sveta. Navdih za ustvarjanje vedno znova najde v morskih pokrajinah, trepetajoči se morski gladini in igri svetlobnih prelivanj, značilnih tako za njegove serije abstraktnih del kot za tiste bolj figuralne podobe, slike z morja, ki so prikazane na njegovi najnovejši razstavi Vrnitev.

Gre za izbor del velikega formata, ki jih je Bravničar ustvaril v zadnjih letih in predstavljajo nadaljevanje razvoja umetnikovega izražanja prek istega motiva, morja, v katerem je iz abstraktnih horizontov in membran, prešel k bolj realističnemu upodabljanju obmorskih pokrajin, včasih vzetih iz neposredne in drugič iz fantazijske realnosti. Vsem prikazanim slikam je skupna figuralnost, ki jo lahko razumemo kot avtorjevo vrnitev k ustvarjalnim začetkom, ko se je večinoma posvečal slikanju figur in organskih form, prepletenih z ornamenti, s katerimi je povezoval elemente v enotne podobe nadčutne realnosti.

Kljub delno omejeni, z odnosnostjo in tehniko zaznamovani zaprti formi figuralike razstava predstavlja njegovo vrnitev k svobodi ustvarjanja, ki je ne definirajo več vnaprej začrtane smernice in jasno določeni pojmi, kot je bilo to značilno za njegovo dosedanje ustvarjenje, temveč dopušča, da se vsako delo izraža samostojno, neodvisno od drugih prikazanih del, ter na tak način pripoveduje lastno zgodbo, enkratno in minljivo izkušnjo doživetega trenutka.

Dela različnega formata v tušu, olju in akrilu so naslikana na različne podlage, vse od cerade in jute do klasičnega slikarskega platna, ki ustvarjajo teksturna izhodišča, ki jih avtor vključuje kot elemente lastne impresije. Pri nastajanju končnega umetniškega dela odigrajo pomembno vlogo tako barve z izbranimi barvnimi odtenki kot praznine med njimi, s čimer umetnik opozarja na dvojnost lika in podlage, dvojnost razumevanja in dvojno naravo sveta ter vsakršnega izkustva.

V ustvarjenih ambientih se združujejo preteklost, sedanjost in prihodnost, s čimer razstava presega časovno omejenost in gledalca vabi, da se prepusti domišljijski zasebnosti umetnika in svetu svobodne podobe.