Kristina Rutar

Iskanje novih možnosti umetniškega ustvarjanja v keramiki in grafiki

Napisala: Slavojka Akrapovič

Mlada umetnica Kristina Rutar je ustvarjalka, ki je že v času študija pritegnila pozornost s svojim poglobljenim delom in raziskovanjem umetniškega ustvarjanja na različnih področjih: v keramiki, slikanju, risbi, skulpturi in grafiki. Te izkušnje so ji ob uporabi lončarskega vretena, ko se funkcionalni vidik podredi estetskemu, omogočile razviti odnos do gline.

Tekom študijskega razvoja si je tako izbrala dva klasična medija, keramiko in grafiko, ki ju raziskuje in povezuje na svojevrsten način.
Fascinira jo iskanje unikatnosti v izbranih tehnikah, ki so izvorno namenjene ustvarjanju serij. V raziskovalnem procesu s preoblikovanjem realnih form nastajajo abstraktne, katere se ji porajajo iz interpretacije okolja v katerem se umetnica nahaja. V primeru vrtenin, objekti preidejo iz funkcionalnih oblik v artefakte. Uporabni kosi npr.vaze so lahko obrnjene, dobijo izrastke, nožice. Kot sama pravi, to doseže z iskanjem možnosti s kršenjem temeljnih pravil, izzivanjem grafike in keramike kot medija, katera z značilno risbo lahko tudi preplete med seboj.
Pri uporabi lončarskega vretena pod njenimi rokami nastajajo forme brez funkcionalnosti, ki se reinterpretirajo v skulpture, katere s fantazijskimi ali erotičnimi oblikami nagovarjajo skozi percepcijo opazovalca v ustvarjanje lastnih predstav in asociacij.
V grafiki se poigrava s kombiniranjem različnih matric, menja barve in papir, s čimer ustvarja unikatne grafike, monotipije.
Kristina Rutar je rojena 1989 v Šempetru pri Novi Gorici. Leta 2013 je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko na področju keramike pod mentorstvom prof. Mirka Bratuše. S študijsko izmenjavo Erasmus na Akademiji za umetnost in dizajn Eugenius E. Geppert v Wroclavu na Poljskem, je pridobila izkušnje na lončarskem vretenu kot tudi umetniško izkušnjo, kar ji predstavlja glavnino njenega ustvarjanja z raziskovanjem meje med uporabnim in estetskim vidikom. Tam so nastali kipi v okviru cikla Relacije, ter hkrati grafike kot zaključek podiplomskga programa Interdisciplinarne Grafike. Relacije so bile razstavljene v galeriji Media Nox mladinskega kulturnega centra v Mariboru in pred tem v Ajdovščini v galeriji MC Hiša mladih ter galeriji PeF v Ljubljani.

Kristina Rutar je že nekajkrat sodelovala na Ex-temporu v Piranu. Na razstavi 2 + 1= k e r a m i k a + s l i k e letos spomladi je v skupaj še z dvema nagrajenkama lanskega Ex.tempora, sodelovala v Galeriji Herman Pečarič v Piranu.

V tem krakem času petih let se je mlada umetnica udejstvovala na številnih skupinskih razstavah izven meja, od bližnje Italije, evropskih držav Portugalske, Nemčije, Velike Britanije, Švedske ter Poljske, kjer je študirala, do San Francisca in Portlanda. Avgusta lani je dobila povabilo na enomesečno ustvarjalno delo v umetniško rezidenco v Indonezijo, natančneje v tradicionalno lončarsko vasico Pagerjurang blizu indonezijske kulturne prestolnice Yogyakarta. (Klaten, centralna Java), To je bilo ustvarjanje v povsem drugih razmerah, kulturnih razlik, ob prakticiranju tradicionalnih starodavnih tehnik uporabe lončarskega vretena, kar je pogojevalo povsem svojstven opus del z naslovom Vdor v prostor. Potrebna je bila prilagoditev na material in tehniko izdelave vrtenin. Tudi prisotnost starodavne budistične kulture je pustila sled v ustvarjanju skulptur. Spontano so nastajali kipi členastih oblik,ki se z izrastki razgibano povezujejo med seboj v celovito formo z raziskovanjem različnih načinov stikanja. Instalacija je bila nato v okviru Jakarta Contemporary Ceramics Biennal 2014 razstavljena v indonezijski Nacionalni Galeriji v Jakarti.

Izkušnja v Indoneziji je Kristini spodbudila željo, da bi prepotovala vse kontinente, kjer bi lahko preizkušala vse stare tehnike vrtenja, ter se tako povezala z izvorno kulturo oblikovanja z glino.

Relacije so grafična in keramična dela, ki so nastajala med študijem v Sloveniji in enoletno študijsko izmenjavo na akademiji Eugenius E. Geppert v Wroclavu na Poljskem, spremljale pa so jih tudi vzporedno nastajajoče grafike. Umetnica si je pri oblikovanju z lončarskim vretenom želela zabrisati meje med obrtniškim in umetniškim, pri čemer je raziskovala odnose med notranjim in zunanjim kiparskim prostorom. Vrtenine antropomorfnih oblik zbujajo asociacije in se različno sestavljajo. Umetnica svobodno dopušča, da obiskovalci spreminjajo in poustvarjajo postavitev, pri čemer se ustvarjajo relacije tako med objektom in subjektom kot med umetnikom in obiskovalcem.

Septembra 2010 je prišla v ožji izbor za županovo nagrado na slovenski kiparski razstavi Kip in knjiga v Ljubljani v Mestni hiši, kjer je prejela odkupno nagrado enega od sponzorjev razstave – podjetja Akrapovič. Nagrajen kip v žgani glini, ki je služil kot matrica, je podjetje Akrapovič izdelalo v svoji livarni. Prikazan sta bila dva odlitka, ki se razlikujeta v odtenku, saj se s pomočjo oksidacije pri različni temperaturi lahko barva ulitka spremeni.
S Kristino sva l.2011 nato sodelovali pri izdelavi odlitkov iz titana.
Precizijsko litje je starodavni postopek, s katerim se lahko titan preoblikuje v skoraj katerokoli obliko. To daje umetniku veliko možnosti, kar je umetnica poskusila na različnih oblikah.

To je bil povod za sodelovanje z Atelje Galerijo leta 2011, z razstavo Pojavnice.
Poleg titanovih ulitkov so bile razstavljene keramične plastike zaobljenih oblik, ki spominjajo na arhaične forme antičnih izkopanin brez uporabnega namena. Površina je dekorirana z risbo, igro točke, črte in ploskve, v prepletu motivov grafičnega opusa v tehniki globokega tiska. Odtisi spominjajo na otroške risbe ali skice za dekor lončenin, kar umetnico predstavlja v izvirni likovni govorici.

 

» Trenutek, ko odlepiš papir z matrice, je neponovljiv, podobno je tudi pri keramiki, ki jo uzreš po zadnjem žganju. Navdih črpam iz tehnike same, tehnika me izzove in mi da domišljijo. «

Umetnica je znotraj ustvarjalnega opusa v nenehnem iskanju novih tehnik in povezovanja keramike v raziskovanju form ter v grafiki lastne likovne govorice, kar prinaša pomemben doprinos slovenski likovni sceni. Udejstvuje se tudi v pedagoškemu delu.
Več let je kot prostovoljka vodila likovne delavnice za otroke. Delala je tudi s socialno ogroženimi otroki preko Centra za socialno delo Tolmin. Z njimi je delala tako individualno v zvezi z učnimi ali vedenjskimi težavami, kot tudi v skupini v obliki raznih delavnic.
Vodi tudi otroške likovne delavnice v Lončarskem ateljelu SEM, kjer se posveča poučevanju na lončarskem vretenu.
Kot likovni pedagog z odgovornostjo skuša skozi mlade generacije graditi odnos do vizualne umetnosti.