IZ KATALOGA
prof. dr. Milček Komelj: Posvečenost novih japonskih monotipij Leona Zakrajška
Leon Zakrajšek v svojem delu neprisiljeno zliva v enost izročilo t. i. ljubljanske grafične šole in asketsko bogastvo japonske likovne kulture, ki temelji na bogati zgodovinski tradiciji, izhajajoči iz kaligrafije. Vanjo se je med študijskimi bivanji na Japonskem organsko vživel kot v konstitutivno prvino lastne duhovne identitete in je zato s svojo nadarjenostjo postal med slovenskimi ustvarjalci povsem unikatna likovna osebnost. K taki formaciji ga je bolj kot zavestna odločitev, da bi pripadal oddaljenim svetovnim kulturnim sferam, usmerila specifična življenjska naravnanost, povezana z njegovo duhovno konstitucijo, še zlasti z izrazito težnjo po duhovni svobodi, ki ga je po zapletih usode pripeljala v deželo nezmotljivega risarskega zamaha, prefinjenosti in lepote. Zaradi zanj nevzdržne ožine slovenskih tudi ideološko usmerjanih kulturnih okoliščin se je lahko sproščeno razmahnil šele v duhovnem stiku z brezmejnostjo svetovnih daljav ter se približal prostranstvu japonskega likovnega razmaha z izjemno drznostjo, elokventnostjo in odločnostjo. Nič manj pa niso že na ljubljanski šoli za oblikovanje in likovni akademiji formiranega izrazitega risarja in grafika pritegnile tudi japonske tehnične skrivnosti, ki so mu omogočale doseči zaželeno popolnost tamkajšnjih občudovanih mojstrov.
Potem ko se je na Japonskem izmojstril v tradicionalnih risarskih tehnikah in ustvarjalnih načinih, ko je s tušem »sumi« z eno potezo izpeljal cikel popolnih krogov, kar je nekoč na drug način zmogel legendarni Giotto, se je z ostrino sunkovitih potez prepustil pravcati koreografiji drznih linij ter s tem gibkosti najbolj elementarnih likovnih oblik vdihnil svojo sunkovito energijo in preciznost. S tako izkušnjo je v ciklu 36 monotipij likovno osvojil japonsko sveto goro Fuji in se vedno znova navdihoval v japonskih meditativnih vrtovih Kamakure. S sunkovito risarsko kretnjo, drzno kot bojevniški zamah samurajskega mečevalca, si je v delikatnih razmerjih med naglimi, a skrajno premišljenimi potezami trasiral simbolno pot k popolnosti, pri čemer je, osredotočen na bistvo idejne zamisli, odvrgel vse opisno in odvečno in lahko zgolj z zamahom ustvarjalne kretnje, kakršnega je sprva občudoval že v sugestivnih altamirskih jamskih poslikavah, obvladal neskončen prostor. V najnovejšem ustvarjalnem ciklu se je ponovno oprijel izrecno na japonski način pojmovane barvne monotipije, najbolj slikarske od vseh grafičnih zvrsti.
Z rudninskimi in rastlinskimi pigmenti obarvano površino v geometrizirane oblike izrezanih bakrenih plošč je s tiskarsko prešo odtisnil v skrajno estetsko usklajene kompozicije, sestavljene iz abstraktnih likov: krogov, elips, lokov ali usločenih valovnic, ki se, ne da bi se dotikali, na zračni belini grafičnega lista lebdeče povezujejo v likovne arhitekture. Likovno učinkujejo kot samozadostni prikazi, hkrati pa asociirajo skrivnostne toteme, figuralne aluzije ali (za slovenski predstavni svet eksotične) orientalske templje, portale, nagrobnike ali edikule z japonskih pokopališč, ter tako s skrito pomenskostjo nagovarjajo gledalčevo duhovno dojemljivost, s čimer bistveno poglabljajo zgolj estetsko ali dekorativno razsežnost.
V vseh teh lahkotnih, a hkrati monumentalnih likovnih kompleksih je jasno razvidno simbolno ozadje z močnimi sledovi japonske kulture in njene e(zo)terične lepote. Vendar njihova prava izraznost s svojim likovnim bogastvom ne temelji več na dinamiki potez, sunkovito izpeljanih z japonskim tušem, marveč izhaja iz sugestivnosti raznolikejših obrisov in izrazitejše slikarske obravnave barvnih površin, med katerimi poleg temnejših rjavkastih tonov izstopajo za umetnika značilne rumenine, rdečine in modrine. Silhuetne celote njegovih živo naslikanih, a v enem izvodu odtisnjenih strukturno obogatenih likov so utripajoče oživljene z magičnim sijajem, tlenjem ali svetlobnim izžarevanjem; površina njihovih odtisov pa vnaša v toplino prelivajočih se barv pritajen nemir in patino prelivov. Prav v obravnavi teh prelivov in tekstur z utripanji svetlobnih mehurčkov, grafičnih sledov in lis, raz ali vrezov, ki vnašajo v odtise še tako premišljenih kompozicij tudi dinamične sledove naključnosti, živi sled izročila nekdaj s slikarstvom tekmujoče ljubljanske grafične šole, vsaj kolikor predpostavljamo med njenimi značilnostmi težnjo po patinasto požlahtnjenem koloritu ter čim večji oblikovni jasnosti in tehnični perfekciji, kar vse odlikuje tudi ustvarjalnost Japoncev. Zato najbrž ni naključje, da je ljubljansko grafično izročilo z mednarodnim ljubljanskim grafičnim bienalom, dokler je še imel nekdanjo veljavo in se je resnično posvečal grafiki, nekdaj močno pritegovalo tudi japonske ustvarjalce, in da je danes naša najdejavnejša slovenska vez med njimi Leon Zakrajšek.
Leon Zakrajšek je na Japonskem, pa tudi v drugih daljnovzhodnih deželah in v sedanjem zagrebškem domovanju tudi na Hrvaškem, postal mnogo bolj v širšem svetu kot v domačih razmerah priznavan slovenski in evropski ambasador in povezovalec duhovnih svetov: premagovalec daljav, ki jih unikatno obvladuje s svojo neobičajno človeško in ustvarjalno prezenco in je zato v svoje roke pred časom prevzel tudi visoko odličje reda vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki samega japonskega sončnega cesarja.
Zakrajškovo delo je eminenten izraz vseh avtorjevih izkušenj in izkaz obvladovanja za nas najbolj oddaljenih kulturnih izročil, saj se je umetnik v dediščino obeh kultur tako vrasel, da je postal pravcati japonski Slovenec ali slovenski Japonec, torej nova ustvarjalna zlitina iz vsaj dveh elementov. Postal je likovni graditelj svetišč ali vsaj silhuetnih kulis, v katere lahko kot na podstavke oltarjev projiciramo asociacije na neznane nam spomine in božanstva; ali pa v njihovih bolj organsko zaokroženih likovnih silhuetah zaslutimo antropomorfne predmete, vase pogreznjene molivce, spominjajoče na figuralne namizne svetilke na geometričnih podstavkih, ki naj bi nam razsvetljevale temino duhovne notranjosti. Nekdanjo dinamiko njegovih širokopoteznih linij je nadomestilo globinsko sevanje notranje luči, ki daje barvitosti v osnovi statično lebdečih likov tudi meditativno naravnan pridih.
Kompozicije Zakrajškovih monotipij so v bistvu sestavljenke ali silhuetne izrezanke iz likovno elementarnih segmentov, na belino pritrjeni grafični kolaži, ki – usklajeni v enotne avtorsko patinirane okvire – negibno strme v gledalca kot nosilci duhovnega zrenja; njihovo pritajeno življenje pa vnaša v arhitektonsko premišljenost bolj ali manj abstraktno zamišljenih konstrukcij pečat lebdeče skrivnosti in v njej skritega, s svetlobo prežarjenega duhovnega tlenja. Njegove ritmično lebdeče arhitekture so duhovni pričevalci, katerih sestavine – razgibano upognjene strehe, kozmične oble, svetlobne obroče in pravokotne zidne nosilce – povezuje astralna belina, ponekod tanka kot svetlobni pramen. Svetloba njihovih barvitih ploskev proseva iz samih barv ter sije iz belih rež kot iz svetlobnih pasov in se mehko izvija iz živahnih ali zamolklih površin; ali pa se izostrene oblike povezujejo v simbolne like, medtem ko se mehko zaobljene forme napihujejo v metamorfoze antropomorfnih gmot, ki se same po sebi spreminjajo v nosilce ritualov. Te ustvarjalne rituale je umetnik sprejel v svoj ustvarjalni habitus morda že podzavestno in se z njimi izraža kot z znamenji, ki jih z otroškim veseljem sestavlja v lebdeče privide, v enigmatične praznično razsvetljene znanilce trajne zamaknjenosti, v tempeljske glasnike odrešujoče spokojnih in nezamračenih duhovnih stanj.
Vsa taka dela je Zakrajšek posvetil svojima pokojnima japonskima učiteljema, profesorjema Fumiu Kitaoki in Yukiu Reiu. S tem jima je izrekel ustvarjalno hvaležnost, da sta ga ob še vseh drugih japonskih umetnikih potrpežljivo uvedla v svet starodavne kulture, ki ga je prav s svojo specifično duhovno dimenzijo bolj pritegnil kot manj poduhovljena evropska sodobnost. Japonsko izročilo in starodavna znanja ter z japonskimi vrednotami prežeta védenja je posrkal vase z razumljivo zavestjo o svojem zahodnem, evropskem poreklu, a spoštljivo pripravljen na iniciacijo, ki so mu jo z dopustitvijo vstopa v svoj strogo nadzorovani in posvečeni duhovni prostor omogočili najveljavnejši japonski likovni ustvarjalci. Tako kot v pravljicah, v katerih pri preverjanju znanja v izrisovanju pismenk učenca usmerja k popolnosti le očetovsko nepopustljivo stroga kritiška neizprosnost, je tudi Zakrajšek pred očmi modrih učiteljev dosegel popolnost svojih vzorov s ponižno predanostjo in neomahljivo vztrajnostjo. Tako je dosegel suvereno kaligrafsko risarsko in tehnološko dognanost ter z odmišljanjem vsega opisnega in nebistvenega svojo znakovno govorico usmeril v asketsko preprosto, a duhovno prežarjeno popolnost, za katero si ves čas prizadeva.
Leon Zakrajšek danes spreminja svoje likovne konfiguracije v eksotična svetišča in praznične toteme. Pri tem stoji na dveh bregovih kot pokončen kolos z glavo pod japonskim soncem, nikjer za zmeraj doma, navzoč povsod in nikjer več utesnjen, zroč med svetove, v grafičnem poletu širokopotezen in domišljen, obvladujoč svet s sugestivno močjo zmagujoče geste, a tudi nič manj enigmatičen in čustven. Njegova najnovejša dela ob vsej abstraktnosti, neulovljivosti in zgoščenosti na bistvo sevajo navzočnost neznanih duhovnih postojank. Iz ploskovitih znamenj se oblike ciklično sestavljajo v svetišča in skrivnostne predmete ali pa se spreminjajo v voluminoznost posvečenih bitij, ki nemo pričujejo o nevidni svetlobi razsvetljenja in negibni zamaknjenosti.
Taka zamaknjenost je videti odprta brezčasni skrivnostnosti, ki se pretaka med zemljo in nebom, med celinami in otoki, med verami, slogi in običaji, ter ni zaprta za nikogar, ki je dojemljiv za sporočilnost notranje svetlobe. Umetnikova izbrušena ustvarjalna kretnja je izraz univerzalne molitve k idolu posvečenosti in lepote. Toda ta ideal ni definiran s kakim okamnelim kánonom niti ne po evropskih merilih mimetičnosti, marveč raste le iz sožitja in jasnosti čistih oblik, iz energičnosti zamaha, iz skrivnosti barvnih površin, njihovih ritmičnih soglasij in slikovito odtisnjenih vzorcev. Poraja se iz likovnih elementov, ki sugerirajo pritajeno moč svetlobe in oživljajo v ploskve izrezljano snovnost kot nevidne luči v papirnatih lampijonih.
Z najnovejšimi monotipijami se Leon Zakrajšek intuitivno vrašča v izročilo, ki ga obvlada in prenavlja, ter se z mislijo nanj na novo predaja svojim arhetipskim likovnim predstavam. Za vsemi njegovimi likovnimi prijemi, raznolikostmi in odtenki je mogoče zaslutiti zaupanje v univerzalno zakonitost, ki mu jo v monotipijah vzpostavljata načrtovanost preglednosti in hkratna nepredvidljivost. Oboje izhaja iz notranje konstitucije, koncentracije in življenjske drznosti ustvarjalca, ki svoje delo z najnovejšim ciklom ustvarjalno preraja s tem, ko ga enakomerno niza v arhitektonsko nepremične likovne utrinke, v katerih je sublimirana njegova predstava o trajni posvečenosti ustvarjalnega življenja. Le v njej se skriva tudi njegova v oddaljeni civilizacijski in likovni svet pretopljena ustvarjalna osebnost, ki prestreza napetosti med kontinenti in ji umetnik s svojim delom v duhu japonskih lesorezcev vtiskuje lasten prepoznavni pečat. Vanj je vtisnjeno Zakrajškovo neizbežno sporočilo o njegovem zgodovinskem rodovniku in kulturnih vezeh, ki jih uteleša z vsem svojim ustvarjalnim žarom in človeškim bistvom.
prof. dr. Milček Komelj
_____________________________________________________________________
Leon Zakrajšek
Krog nosi v sebi težnjo k popolnosti
Napisala: Slavojka Akrapovič
Leon Zakrajšek je prepoznaven po svojem umetniškem izražanju iskanja perfekcije v zamahu s čopičem v tehniki sumi, monotipiji korga – Enso* in barvnem akrilu. Značilnost njegovega ustvarjanja je zavezanost starim grafičnim tehnikam Kitajske in Japonske, ritualnega slikanja, duhovnega stanja, filozofiji azijskih principov meditacije in zahodnih artističnih ekspresij (asian meditative principles and western artistic expressions). Geste, abstrakcije, krogi, geometrije lokov, črt, elementov minimalizma navdihujejo tudi sodobne arhitekte in estete.
Geometrijske oblike zlasti krog, nosijo v sebi težnjo k popolnosti, simboliko, ki je mistična, kar fascinira.
Sumi Leona Zakrajška predstavlja in poudarja modernistično načelo » Manj je več« ( Less is More ) s tradicionalno kitajsko tehniko slikanja z grafitom/črnilom in posebnim čopičem, z estetiko in jezikom sodobne umetnosti ( The language of contemporary art ), kot tradicionalnih vzhodnjaških veščin. Kot se je pred časom zdelo, da je Zakrajškova umetnost morda eksotična za oči zahodnjaka, to danes v času globalnega prepletanja gospodarskih in kulturnih vezi sveta kot celote, sprejemamo kot združitev vzhodne in zahodne kulture.
Že v rani mladosti je Leona privlačil motiv kroga, navdahnila ga je kultura Vzhoda in kot sam pravi, da gre za spoj med filozofijo, religijo in naravo, kjer je vpliv na umetnika močnejši, kot v zahodni kulturi.
Po končani Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer grafika, se je nato izobraževal v Španiji na Mednarodnem grafičnem centru (Centre Internacional de Recerca Grafica-Calella), kjer je študiral klasične grafične tehnike.
Med letom 1997-1998 je bil štipendist japonske vlade na Tama Art University v Tokyu in v zasebnih ateljejih za grafiko Hanga–Kobo–Seya–ku ( mentor Harumi Sonoyama ) in pri mojstrih lesoreza Fumio Kitaoka, Yuki Rei in Seiko Kawachi. Seznanil se je z veščinami japonskega slikarstva, tradicionalne japonske kaligrafije in načina slikanja v tehniki Sumi**. Za slikanje v tehniki Sumi je potrebno imeti poseben čopič, papir in tuš, katerega pridobivajo iz saj različnih vrst dreves. Tuš se riba in razredči z vodo. Leon ga uporablja večinoma v hladni črni barvi, ki je zanj baržunasta in se ob potegu čopiča razlije v vse tone sive, kombinira ga v modrem tonu, včasih tudi v rjavem.
Čopič ploščate oblike se pri slikanju sumi na papir drži na poseben način, s katerim se dosega tehniko lazurnega slikanja v stopnjah ali možnosti potega samo ene črte gestikularnega slikarstva, ki ima koren v zen budistični umetnosti. Poleg tuša se na listu nahaja tudi rdeč pečat in podpis, kar se smatra kot del likovnega dela.
Zen slikarstvo teži k popolnosti ob doseganju stanj duhovnega razvoja.
Med študijem na Japonskem (1997-1998 ) se je Zakrajšek začel ukvarjati s tematiko kroga in raziskovanjem njegove simbolike in veščin, tehnik in filozofije, ki so pomemebne za pravilno razumevanje pri kreaciji »kroga«. Pod mentorstvom lesorezca, slikarja in izumitelja Rei Yuki Yuki-ja, takratnega mojstra in poznavalca vrhunskih japonskih umetniških tehnik, se je vpeljal v skrivnosti tega tipa ustvarjanja.
Zakrajšek je delal v tehniki akvatinte, sedaj pa se vse bolj izraža v monotipiji***.
Uporablja bakrene plošče ali kak drug material, iz katerega izreže krog, ter vanj poseže s svojimi svobodnimi potezami. Nato naredi odtis in uniči ploščo.
V ustvarialnem opusu se Zakrajšek izraža tudi v olju in akrilu na platnu, kjer gre za kompozicije ploskev in barv, ki enako zanimivo delujejo v celoti, kot v izrezu. Gre za dialog barv, ki se ne prelivajo in teksture brazd, črt, katere tečejo v različnih smereh in potegih.
Kot arhitektka sem ga želela spoznati in naneslo je, da sva v obojestransko zadovoljstvo začela sodelovati leta 2008 in on je pomemben član Atelje Galerije.
Predstavljam si, da v modernističnih prostorih, kakršne ustvarjamo arhitekti v današnjem času, zavezani minimalizmu, ki se tudi zgledujejo po filozofiji Zen-a, pristojijo umetnška dela Leona Zakrajška, saj jih le-ta dopolnjujejo v harmonično celoto. Dve črti na primer, ki se stikata v tangenti, vzbujata trajen občutek zanimanja, dramatičnega stika v točki, kateremu se težko upremo in pozornost ne mine.
Umetniški opus slikarja in grafika Leona Zakrajška obsega preko sto samostojnih razstav in stosedemdeset skupinskih razstav od Slovenije do Japonske, njegova dela se nahajajo v zasebnih in javnih likovnih zbirkah.
* Enso je krog, prazen prostor, v katerem nič ne manjka in ničesar ni preveč. Simbolizira univerzum, absolutno razsvetljenje, moč, razkošje in praznino hkrati, predstavlja trenutek, v katerem se um osvobodi telesa, duša pa postane ustvarjalna moč (Shinjinmei, 33. patriarh Sosan, umrl leta 606).
** Sumi je japonska monokromatska tehnika s tušem na papir, prvotno izvira iz Kitajske in se je razvila v času dinastije Sung (960–1274). Na Japonsko so jo sredi 14. stoletja prenesli zen budistični menihi.
*** Monotipija je grafična tehnika, pri kateri Enso, monotipija, 2013, 50x37cm je možen samo en odtis, original.
