Likovni jezik akademskega slikarja Silvestra Plotajsa Sicoeja zaznamujejo močne barve široke palete rumenih, rdečih, oranžnih, modrih in zelenih odtenkov, ki jih poudarjene konture ločujejo v samostojne, zamejene prostore. Avtor je leta 1988 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Emeriku Bernardu. Nadaljeval je s podiplomskim študijem iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in grafike pri profesorju Lojzetu Logarju, pozneje pa se je študijsko izpopolnjeval še pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od leta 1992 deluje kot svobodni umetnik, ki se je doma in po svetu predstavil s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja.

Sliko dojema kot polje barvnega preigravanja, s katerim ustvarja kompleksno likovno zgodbo z iskreno izpovedno izraznostjo, ki jo dosega prek uprizarjanja želja, čustev, občutij, domišljije, fantastike, otroškosti in sproščenega veselja. Intenzivnost kontrasta med barvo in svetlobo, ki se medsebojno dopolnjujeta v ritmu podob, avtor uravnoveša s trdno risbo, sestavljeno iz črt in linij, ki kot osnovni izrazni elementi utrdijo vse poznejše barvne nanose in kompozicijska razmerja.

V svoja dela, poleg podob iz osebnih doživetij, vključuje tudi podobe iz sveta filma, reklam, dizajna, fotografije in kulture nasploh ter se poigrava z njihovimi pomeni na številnih ravneh, ki pa gledalcu prenašajo sporočilo samo, če je seznanjen s kontekstom naslikanega dogodka. S to specifično komunikacijo kliče h kritičnemu razmisleku o nekaterih družbenih pojavih ter k razpravi o položaju slikarstva in slikarjev, ki danes pogosto zanemarjajo vsebinsko moč umetnosti na račun večinsko sprejemljive vizualnosti. Njegova, mestoma provokativna, umetnost z močno sporočilnostjo presega čisto likovno raven in se kritično odziva na podobe vsakdanjega sveta, ki preglasijo sicer pomembnejšo vsebinsko raven in pomen.

O svojem ustvarjanju v Študiji avtoportreta pravi: »… Vse videno preoblikujem in prepojim z osebno psihično pozicijo, ki me kot ustvarjalca in človeka postavlja v enkraten odnos z zunanjim svetom. Idejo pregnetem, obdelam z imaginacijo, da se izlušči bistvo […] Nimam pravil, kako ustvarjati, nič ni prepovedano; gradim, rušim in spet gradim …«